Slovenijo je doletela posebna čast, da so v ljubljanski Hali Tivoli 2.7.2015 prvič do zdaj nastopili ameriški velikani rock glasbe Toto, kar je najbolj vzdradostilo številne glasbene gurmane, ki morajo na podobne rockovske dogodke najvišjega ranga na naših tleh v povprečju čakati najmanj leto dni, če ne več. Toto se te dni ravno mudijo sredi ambiciozne evropske turneje, med katero predstavljajo svoj aktualni studijski album »Toto XIV« (2015), ki si je zasluženo prislužil številne pohvalne besede. Nanj je bilo potrebno čakati skoraj devet let, a je bilo čakanje bogato poplačano, saj je »Toto XIV« na kvalitetni ravni njihovih najboljših dosežkov, zato ni bilo nobenih zadržkov, da se nove skladbe na koncertnem repertoarju ne bi pridružile dolgoletnim favoritom na čelu s 'ponarodelimi' zimzelenimi »Africa«, »Rosanna« in »Hold the Line«, katere pozna tudi marsikdo, ki so mu Toto sicer popolna 'španska vas'.
Toto so po preklicu predčasne upokojitve kitarskega virtuoza in občasnega glavnega pevca Stevea Lukatherja, ki je bil glavni arhitekt njihovega 'vstajenja od mrtvih' leta 2010, res postali še večji fenomen kot so bili v času največjih uspešnic. Leta jim zlepa ne pridejo do živega, ne v studiu, ne na koncertih, medtem ko pevec Joseph Williams, sin slovitega filmskega skladatelja Johna Williamsa, po svoji vrnitvi poje enako dobro kot v mladih letih, tako da bolj ustreznega glavnega vokalista trenutno res ne bi mogli izbrati. Preostanek 'jeklene' Toto četverice tvorita še klaviaturist/pevec David Paich in klaviaturist/pevec Steve Porcaro. Slednji je po mnogo prezgodnjih smrtih Jeffa in Mikea ostal še zadnji izmed bratov Porcaro, ki so bili v osemdesetih pomemben del velike zgodbe o uspehu skupine Toto.
Aktualna devetčlanska koncertna Toto postava je po novem okrepljena na mestu basista, saj se je vanjo vrnil stari znanec, originalni basist David Hungate, katerega je Lukather že dolgo pogrešal in želel privabiti nazaj v band. Veliko obiskovalcev je imelo tudi prvič priložnost videti 'na delu' novega koncertnega bobnarja Shannona Foresta. Slednji, kot kaže, ne bo več samo začasna zamenjava za Keitha Carlocka, ki je pred snemanjem »Toto XIV« zamenjal dolgoletnega člana, britanskega bobnarskega velemojstra Simona Phillipsa. Spremljevalne vokalne naloge je znova opravljal moško-ženski dvojec Mabvuto Carpenter in Jenny Douglas-Foote, ki se je nekajkrat znašel tudi nekoliko bolj v ospredju. V koncertno zasedbo se je po res dolgem času vrnil tudi 'neuničljivi' tolkalist Lenny Castro, ki je Toto na koncertih spremljal že v obdobju njihovih največjih uspehov.
Toto so imeli za predskupino ekskluzivno samo za ljubljanski nastop vokalno zasedbo Perpetuum Jazzile, ki jih je priredba Toto hita »Africa« izstrelila iz anonimnosti v prepoznavnost. Pohvalo so prejeli tudi od Davida Paicha. Zasedba, sestavljena iz ženskih in moških vokalistov, tudi tokrat ni razočarala svojih privržencev. Perpetuum Jazzile so spet imeli srečo saj jim je organizator koncerta omogočil skupni nastop s Toto, obenem pa ponovno izstrelitev, tokrat ponovno na slovensko glasbeno sceno.
Po nastopu Perpetuum Jazzile je napočil veliki trenutek na katerega je publika, ki se je v tem večeru sredi tivolske dvorane zbrala v zares pohvalnem številu, že precej nestrpno čakala. Toto so svoj nastop odprli z odličnim izborom, epsko-udarnim rušilcem »Running Out of Time«, prvo skladbo z novega albuma, ki je naglo segrela vzdužje v dvorani, čemur je sledila nepozabna »Toto« (1978) klasika »I'll Supply the Love«, še ena mojstrovina s podobnim ambientalnim nabojem in energijo. Od novih del so zelo dobro izpadle izvedbe skladb »Burn«, »Great Expectations«, »Holy War« in »Orphan«, ki so bile v tem večeru povsem enakovredne številnim dolgoletnim favoritom.
Od Toto klasik je bilo znova lepo slišati »Isolation« (1984) standard »Stranger in Town«, katerega je v originalu pel pokojni, nekdanji pevec Fergie Frederiksen ob pomoči avtorja skladbe Davida Paicha. Med redka, nekoliko večja presenečenja, je sodila izvedba skladbe »Takin' It Back«, ene izmed samo treh Toto skladb s Steveom Porcarom na glavnem vokalu. Ljubljanska publika je, po pričakovanju, najbolj 'eksplodirala' med najbolj znanimi hiti iz zlate ere na čelu z »I Won't Hold You Back«, »Hold the Line«, »Pamela in »Rosanna«. S slednjo so Toto zaključili redni del nastopa, vendar so se hitro vrnili za obvezni dodatek, v katerem so najprej izvedli nekoliko presenetljivo fuzijo skladb »On the Run« in »Goodbye Elenore«, nakar je napočil veliki vrhunec večera, ko so se bandu za izvedbo »Africa« v ozadju pridružili člani Perpetuum Jazzile, ki so svoje spremljevalno vokalno poslanstvo opravili na izvrsten način, medtem ko sta Paich in Williams poskrbela za uspešno izmenjavo vodilnih vokalnih linij, tako da je bil obojestranski triumf popoln.
Tokrat Paich na srečo Perpetuum Jazzile ni naznanil kot hrvaško zasedbo, tako kot se mu je to pripetilo leta 2012 med nastopom v italijanskem Majanu, čeprav je njegov 'dober večer' publiki, verjetno zaradi Davidovih hrvaških korenin ali pa tudi ne, bolj zvenel kot 'dobro veče'. Tudi sicer je Paich, poleg 'frontmana' Williamsa, še največji odrski zabavljač in 'pojava' med rednimi člani banda, ki rad menjava ekstravagantni cilinder z delavsko čepico, kadar nastopijo izvedbe bolj temperamentnih skladb. Lukather je bil v svoji tradicionalni havajski srajčki z mističnimi motivi vseskozi odlično razpoložen, še posebno pa je navdušil s kitarsko solažo med izvedbo »Fahrenheit« (1986) balade »Without Your Love«. To pa še zdaleč ni bila njegova edina imenitna solistična poteza, ki je očarala vse ljubitelje kitarskih velemojstrov Steveovega kova.
Edina nekoliko manj zanimiva izvedba v tem večeru je bila priredba The Jimi Hendrix Experience klasike »Little Wing«, saj imajo Toto na voljo ogromno odličnega avtorskega materiala, ki si zasluži večjo pozornost in kateri tokrat ni prišel na 'dnevni red'. Po drugi strani pa je bilo zelo lepo, da so se člani banda pred izvedbo omenjene priredbe spomnili na pokojne tovariše Jeffa in Mikea Porcara ter Fergieja, pa tudi na njihovega starega prijatelja, nedavno umrlega člana skupine Yes in baskitarskega inovatorja Chrisa Squirea. Toto bodo imeli v kratkem skupno ameriško turnejo z Yes, zato jih je Chrisova prezgodnja smrt še toliko bolj prizadela. Kot zanimivost naj se še omeni, da je bil Steve Porcaro leta 1992 član Squireovega kratkotrajnega banda The Chris Squire Experiment.
Krstni Toto nastop v Ljubljani je uspel v vseh ozirih in vsak ljubitelj vrhunske glasbene ekspresije, pa naj gre za rock, pop ali jazz, ki je zamudil ta enkratni koncertni dogodek, se lahko zares tolče po glavi, kajti veliko vprašanje je, kdaj se bodo kalifornijske rock legende spet oglasile v domačih logih. Člani banda so bili v vrhunski koncertni formi in so se potrudili po maksimalnih močeh, kar se je tudi pričakovalo, vendar je sleherni Toto koncert enkratno in svojstveno doživetje, še posebno, če se pripeti na domačih tleh. Tudi uspešno odrsko druženje s Perpetuum Jazzile med »Africa« je predstavljalo eno takšno svojstveno in redko ponovljivo popestritev.
Ozvočenje je bilo za običajne tivolske razmere neobičajno kvalitetno, zato tokrat prejme zares iskrene čestitke. Morda bi lahko bila publika, ki si sicer zasluži pohvalo za nasplošno dober odziv in med katero ni manjkalo obiskovalcev iz tujine, vsaj malo bolj glasna, kadar niso bili na vrsti najbolj znani hiti, vendar je tudi njihov odziv presegel vsa pričakovanja. Slednja so bila pred koncertom seveda dokaj nizka, saj sleherni ljubitelj dobre glasbe, vselej, kadar pomisli na pogostost podobnih koncertnih dogodkov pri nas in apatijo, ki ponavadi vlada v takšnih primerih, že dolgo ne more več biti optimist. Na srečo pa človek, po takšnih enkratnih koncertnih večerih, polnih pozitivne enegije, tokrat v režiji odlično razpoloženih Toto, na tovrstne neprijetnosti za nekaj časa enostavno pozabi.
Organizator koncerta: Concertica
Vir: www.rockline.si